O gradu

12. stoletje

Grajsko poslopje na Kozlovem robu se prvič omenja v 12. stoletju, grajska podoba pa se je z menjavanjem lastnikov – od oglejskih patriarhov, goriških grofov, Čedajcev, Benečanov in Habsburžanov – in popravili po potresih (1348 in 1511) večkrat spremenila. Zadnjo korenitejšo prenovo je doživel leta 1608, ko so ga uporabljali Dornberžani.

Poskus 3D rekonstrukcije tako prikazuje podobo gradu iz začetka 17. stoletja, ko ga Gašper Vid Dornberški še zadnjič obnovi in dogradi. Gre za obzidano dvignjeno bastijsko dvorišče, obdano z štirimi stolpi, na katerem se ob obzidje naslanjajo pomožne stavbe: orožarna, kapetanova kamra in soba, kuhinja, soba za posadko, kapela, solarij in pod njim klet, na dvorišču pa stojita dve filtrski cisterni - vodnjaka. V enem od okroglih stolpov je jetnišnica in shramba, v drugem pa skladišče smodnika. Namembnost poligonalnih stolpov ni znana, najbrž pa so izključno obrambne narave.

Pred grajskim vhodom je utrjena in obzidana ploščad – bastija, sam vhod v grad pa je zavarovan z globokim obrambnim jarkom in ga z bastijo povezuje nihajni dvižni most. Objekti so obdani z obzidnim vencem, ki preprečuje direkten naskok na glavno obzidje. V to obzidje je vgrajen manjši okrogel stolpič, ki bočno varuje prehod.

V 17. stoletju, pod vladavino družine Coronini, je bil grad opuščen, saj so se lastniki preselili v novo stavbo v Tolminu. V času prve svetovne vojne so ruševine služile kot opazovalna točka za obrambo »tolminskega mostišča«, od 90. let pa se območje sanira in ureja v razgledno točko.

Ruševine gradu so razglašene za kulturni spomenik.